Vesoljski kamen, ki je prelomil dominacijo dinozavrov, je morda šel skozi planet globlje, kot smo mislili.
Po analizi kraterja zaradi vpliva, ki je končal obstoj dinozavrov, znanstveniki zdaj verjamejo, da je predmet, ki trči v planet, morda šel celo skozi zemeljsko skorjo. To dokazuje nova študija.
To odkritje lahko osvetli, kako bi lahko posledice spremenile obraz planeta in kako lahko takšni trki ustvarijo nove življenjske prostore.
Asteroidi in kometi se včasih zrušijo v Zemljo. Vendar pa so spremembe na površini planeta v veliki meri posledica erozije zaradi dežja in vetra, pa tudi »tektonike plošč, ki ustvarjajo gore in oceanske jarke«, je dejal soavtor študije Sean Gulik, morski geofizik na Univerzi v Teksasu v Austinu. .
V nasprotju s tem pa na drugih kamnitih planetih sončnega sistema erozija in tektonska plošča praviloma imata le malo učinka (če takšen vpliv sploh obstaja) na površini planeta. »Ključni dejavnik za njihovo spremembo so stalni vesoljski napadi,« je dejal Gulik.
Znanstveniki v novi študiji so preučili zemeljske značilnosti, da bi izvedeli več o učinkih izpostavljenosti v drugih objektih sončnega sistema. V njihovih centrih imajo veliki kraterji včasih obroče skalnatih gričev. Večina teh "vrhovnih obročev" obstaja na zunajzemeljskih kamnitih telesih, kot je Luna ali Venera, kar otežuje proces podrobne analize teh struktur in razumevanja njihovega izvora. Da bi izvedeli več o vrhunskih obročih, so znanstveniki raziskali velikanski krater na Zemlji , ki je več kot 180 km in se nahaja v bližini mesta Chicxulub na mehiškem polotoku Yucatan. Ta krater je nastal kot posledica epskega padca objekta, velikosti približno 10 milj (10 km), za katerega se domneva, da je prekinil obstoj dinozavrov pred približno 65 milijoni let.
Raziskovalci so se osredotočili na ta krater, saj ima samo na njem neokrnjen obroč vrha. Nasprotno pa so večji zemeljski kraterji (Sandbury v Kanadi ali Vredefort v Južni Afriki) »zelo erodirani - nobeden nima najvišjih obročev«, je dejal Gulik. - "Po drugi strani pa je vrh obroča Chiksuluba popolnoma ohranjen."
Strukture, ki so jih znanstveniki želeli raziskati, so bile pod vodo za 18 metrov v Mehiškem zalivu. Da bi zbrali vzorce, so znanstveniki prispeli na mesto spomladi 2016 v »spustni ladji«, ki je namestila opore na morsko dno in spustila čoln v vodo za približno 15 metrov. Potem je izstrelitvena ladja spustila vaje in »dva meseca vrtala krater na globino 1.335 metrov pod morskim dnom,« je dejal Gulik. (Vlečenje čolna pripomore k preprečevanju valov, ki lahko pretrgajo ladjo in postavijo vrv).
V vzorcih vrhovnega obroča so našli granit, ki je bil globoko zakopan pred približno 500 milijoni let. »Te kamnine so se dvignile na površje Zemlje v prvih nekaj minutah po udarcu,« je dejal Gulik. "Govori o visoki stopnji šoka pred udarcem." Po trčenju se je »zemljišče tam obnašalo kot počasi premikajoča se tekočina«, pravi Gulik. "Skalnata asteroid je ustvaril luknjo, verjetno z debelino v zemeljsko skorjo - skoraj 30 km (18 milj) in 80-100 km široko."
In ravno tako, ko se tekočina obnaša, se zemlja hitro začne pretakati, da zapolni luknjo. To pomeni, da se strani kraterja zrušijo navznoter.
»Hkrati začne središče te luknje doseči vrh. Na primer, če v kamen vržete kamen v reko, boste opazili, kako se v sredini dviga kapljica, «je dejal Gulik. "Središče bi se dvignilo kar 15 km od zemeljske površine, potem pa bi postalo nestabilno do gravitacije in propadlo."
Posledica tega je, da se proces konča z oblikovanjem obroča gore ali vrhovskih obročev.
Rezultati raziskav podpirajo eno od dveh glavnih hipotez, ki opisujeta nastanek vršnih obročev. Prva predvideva, da se vrhovi obročev pojavijo bližje površini. Kot kaže učinek, se v sredini kratera oblikuje vrh, njegov najvišji del pa se topi, kar povzroči, da se material razprši vzdolž vršnega obroča. Druga hipoteza kaže, da se vrhovi obročev oblikujejo zaradi globokega udara v tarčo, ki kot taka izkoplje zemljo.
»Izkazalo se je, da so modeli, ki temeljijo na globljih koreninah, pridobili prednostno pravico,« je dejal Gulik. »Ugotovitve temeljijo na modelih hidro-modeliranja, ki jih uporabljamo za simulacijo jedrskih bomb. Ti modeli posnemajo asteroid, ki doseže tarčo s hitrostjo 20 km na sekundo (44.740 milj na uro), kar lahko povzroči pretakanje skorje. " Raziskovalci so ugotovili, da so skale iz vrhovnih obročev »radikalno spremenile pot navzgor,« je dejal Gulik. "Na koncu imajo nižjo gostoto in poroznost od 1-2% do 10%."
Te spremembe so lahko ključnega pomena za razvoj življenja na Zemlji in po možnosti tudi na drugih planetih. »Ko dobite kamne s 10-odstotnim večjim pornim prostorom, lahko mikrobno življenje, ki živi pod površino, najde nove habitate že na površini,« je dejal Gulik. "Raziskali bomo ekosisteme, da vidimo, ali lahko začnemo delati s kraterji."
