Pristanek robotske sonde na površino ledene lune lahko oteži iskanje življenja. Zato je vredno kopati globlje.
Iskanje znakov življenja ali njegovih predhodnikov na površini lune Jupitra Evrope morda ne bo postavljeno na samem začetku. Zato mnogi znanstveniki kažejo poglabljanje.
Ocean, ki vsebuje dvakratno količino vode kot vsa morja na zemlji, pljusne pod ledeno skorjo (15–25 km). Zato astrobiologi verjamejo, da je luna široka 3.100 kilometrov - eden najboljših kandidatov v sončnem sistemu za nezemeljsko življenje.
Poleg tega je vesoljski teleskop Hubble opazil prisotnost vodnih hlapov, ki tečejo iz južne polarne regije. Predlagajo, da bi ta oceanski material lahko padel nazaj na ledeno površino.
To je edinstvena perspektiva za NASA, ki bo leta 2020 v Evropo lansirala napravo za odkrivanje kemičnih dokazov o življenjski podpori. Naloga NASA je bila omejena na prelet, vendar je ameriški kongres odredil vključitev pristanka v načrt.
To pa otežuje nalogo. Zgorevanje motorja z nizkim potiskom za upočasnitev spusta bo „poplavilo zemljo z amonijakom in to bo močno oviralo delo“, je dejal Ralph Lorenz, planetarni znanstvenik na Laboratoriju za uporabno fiziko Univerze Johns Hopkins v Marylandu.
To je neprijetno, ker v amoniaku obstaja dušik. "Vse v našem telesu vsebuje dušik," pravi. »Če iščete dušik v ozračju, bo iskanje v Evropi resnično blaženost. Kaj pa s predhodnim onesnaževanjem, čeprav ni zelo veliko? «. Če uporabite to metodo, bodo morali znanstveniki ugotoviti, ali je dušik avtohton na planetu, ali pa smo ga prinesli ob pristanku.
V študiji je Lorenz odkril, da bi pristajanje vesoljskega plovila v višini 440 funtov v Evropi motilo stanje površine 30 metrov (9 metrov) okoli modula za pristanek. Takšen zaključek je naredil tako, da je analiziral slike prejšnjih vplivov iz pristankov na Zemlji Moon in Mars.
Znanstveniki težko uganijo, ali se naprava lahko odmakne od takega mesta. Voziček Curiosity ima kolesa, zato se je leta 2012 odpeljal, vendar imamo malo informacij o nevarnostih na površini Evrope.
"Hedges lahko privede do nagibanja ali pa samo pade v režo," je dejal Lorenz. "Ne moremo se zanašati na srečo, sicer bomo v praznino vrgli 1-2 milijard dolarjev."
Problem onesnaženja z dušikom je veliko bolj zapleten kot na Marsu ali Luni, ker je ta satelit hladnejši. Njena temperatura se ne dvigne nad -260 stopinj Celzija (-160 stopinj Celzija). V takih pogojih se amonijak verjetno zadrži na površini, kar omogoča interakcijo z drugimi molekulami in po možnosti povzroča zmedo v opazovanjih.
Drugi raziskovalci pravijo, da so površinski vzorci pomembni, vendar so bolj dragoceni vzorci skriti globlje. »Moramo iti pod površje,« je povedala planetarna znanstvenica na Tehnološkem inštitutu Britney Schmidt.
Schmidt verjame, da morate vrtati vsaj 10 cm do mesta, kjer ni onesnaženega ledu in kozmičnega sevanja, ki uničuje biogene molekule. »Če pustite 10 cm ali meter (3 čevljev), bomo dobili območje, ki ga motor ni prizadel,« pravi. "Kolikor globlje se potopite, tem bolj so dragoceni vzorci."
Naprava ne išče samo amonijaka ali dušika. To poudarja Peter Willis, kemik v NASA-inem laboratoriju Jet Propulsion v Pasadeni v Kaliforniji.
Misija bo sprejela previdnostne ukrepe, da bi prišla neposredno v led. NASA namerava uporabiti metodo pristanka nebesnega žerjava, ki je zmanjšala radovednost na Mars. Ko se približa površini, bo vesoljsko plovilo sprožilo propeler, ki mu omogoča, da visi v zraku. V tem času bo spustil napravo na površino s kablom.
V tem primeru bo »naprava padla, vendar upamo, da višina ne bo velika«, - pravi Willis.
Omejevanje zemeljskih organskih snovi bo NASA pomagalo najti nezemeljsko življenje, tudi če ti organizmi ne hodijo, ampak plavajo.
"Še prezgodaj je za ribolov," pravi. "Vendar obstaja upanje, da bomo odkrili biogene molekule, potrebne za življenje."
